Psalms 104

104. Poglavje

1Slavi, duša moja, Gospoda! Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel; 2ogrinjaš se s svetlobo kakor z obleko, nebesa razpenjaš kakor šator. 3Kateri stavi v vodah tramovje hramov svojih, ki nareja oblake za voz svoj, ki hodi po vetrov perutih, 4ki dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči. 5Postavil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na večne čase. 6Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode. 7Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom so urno bežale – 8dvignile so se gore, pogreznile se doline – na mesto, katero si jim bil ustanovil. 9Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo. 10Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami; 11napajajo vse poljske živali, žejo svojo si gasé divji osli. 12Poleg njih prebivajo ptice nebeške, glasijo se izmed vej. 13On namaka gore iz hramov svojih, s sadom del tvojih se siti zemlja. 14On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje, 15in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku. 16Siti se drevje Gospodovo, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil, 17kjer gnezdijo ptički, tudi štorklja, ki ima hišo svojo na jelkah. 18Gore visoke so divjim kozlom, pečine skalnim jazbecem prebivališče. 19Naredil je mesec, da meri čase, in solnce, ki pozna zahod svoj. 20Temo narejaš, da je noč, tedaj so vse gozdne živali pokonci: 21mladi levi rjovejo za plenom in zahtevajo od Boga mogočnega hrane svoje. 22Ko izhaja solnce, se poskrijejo in ležé v brlogih svojih. 23Človek pa gre na delo svoje in po opravilu svojem do večera. 24Kako mnogotera so dela tvoja, o Gospod, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih! 25Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih. 26Tod hodijo ladje in leviatan, ki si ga ustvaril, naj se v njem igra. 27Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času. 28Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim roko svojo, in sitijo se z dobrotami. 29Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj. 30Pošiljaš sapo svojo in jih spet ustvarjaš, in tako obličje obnavljaš zemlji. 31Slava Gospodova traja naj vekomaj! Veseli se naj Gospod v delih svojih! 32Ko pogleda na zemljo, se trese ona, ko se dotakne gorá, se kadé. 33Pel bom Gospodu vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ. 34O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v Gospodu. 35Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, Gospoda! Aleluja!